Snemanje video posnetkov

1. Priprave na snemanje

Za vsako snemanje se je potrebno dobro pripraviti. Preveriti moramo vremenske razmere, saj te vplivajo tako na sliko kot tudi na zvok. Zunanjim vplivom se lahko izognemo s snemanjem v zaprtih prostorih. Pred odhodom na teren skrbno pregledamo opremo, napolnimo baterije in preverimo nosilce podatkov. Z intervjuvanci se predhodno dogovorimo o točni lokaciji in terminu snemanja. Ne pozabimo preveriti tudi razmere na cestah, na pot se odpravimo pravočasno in ne zamujajmo.

Nastavitve opreme

Če snemalna naprava to omogoča, format nastavimo na priporočljiv kodek H.264, .mp4 in, po potrebi, ločljivost na HD (1280 pik x 760 pik), full HD (1920 pik x 1080 pik) ali, izjemoma, na ultra HD (3840 pik x 2160 pik). Preverimo tudi število sličic na sekundo FPS (25, 50 ,…). Večje število sličic uporabimo pri načrtovanju upočasnjevana posnetkov. Pred vsakim snemanjem obvezno preverimo opremo: stanje baterij, podatkovne nosilce, pozabiti ne smemo na kamero, stativ, mikrofone, odbojnike…

Svetloba

Pri snemanju moramo upoštevati tudi svetlobne razmere na prizorišču in, po potrebi, zagotoviti dodatno osvetlitev. Vedno snemamo v nasprotni smeri izvora svetlobe in pazimo, da v ozadju subjekta snemanja ni močnih izvorov svetlobe, ki ga lahko spremenijo v silhueto. Paziti moramo tudi, da je obraz pravilno osvetljen, da na njem ni vidnih senc oziroma so te minimalne. Da ni senc na obrazu, si lahko pomagamo z dodatnimi viri svetlobe, kot so npr. luči ali odbojniki. Ob določenih delih dneva je kot sonca lahko moteč v tolikšni meri, da intervjuvanca slepi, kar lahko vpliva tudi na kakovost pogovora. Zato svetujemo snemanje v zgodnjih dopoldanskih in poznih popoldanskih urah.

Zvok

Kakovostno posnet zvok vpliva tudi na kakovost končnega izdelka, zato je pravilna izbira mikrofonov ključnega pomena. Krajše izjave navadno posnamemo z ročnim mikrofonom, daljši pogovor ali predavanja, ko se govorec premika, pa s kravatnim mikrofonom. Nekateri zvoki, ki dajejo posnetku dodatno vrednost in so skladni z vidnim dogajanjem ali pa ustvarjajo ambienco, so dobrodošli, a potrebno se je ogniti motečim faktorjem, ki bi lahko motili pogovor oziroma preglasili pogovor, pa tudi nekaterim zvokom, ki so izven konteksta in bi lahko zmedli gledalca. Pogosta težava snemanj na prostem je veter. Ob večjih jakostih povzroči neprijeten šum, ki se ga s posebnimi pripomočki (prevleko za mikrofon) sicer da omiliti, vendar je bolje, da se mu, če je le možno, izognemo.

2. Filmski snemalni plani

Filmski plani predstavljajo glavni parameter kadra (glej razlago pod črto spodaj) in so definirani z velikostjo človekove postave.

Splošni plan ali Total (T)

Splošni pogled, ki prikaže celotno dogajanje oziroma okolje. Z enim samim pogledom dobimo predstavo, kje se prizor dogaja. Ima informativni značaj.

Srednji plan (SP)

Človeški lik v polni podobi. Prikazuje dogajanje.

Ameriški plan (AP)

Od kolen navzgor. Ozadje ima še vedno močen vpliv na celoten kader.

Srednje bližnji plan (SBP)

Od boka navzgor. Izpostavimo osebo.

Bližnji plan (BP)

Nadaljevanje ameriškega plana. Primeren za intervjuje/izjave.

Veliki plan (VP)

Izpostavimo obraz.

Detajl (D)

Detajl. Primeren za posnetke prekrivanja.

Kader & sekvenca

Za lažje razumevanje terminologije, ki jo uporabljamo za razlago dejavnosti snemanja in montaže, , sta v nadaljevanju definirana osnovna pojma, ki ju pogosto uporabljamo:

* kader – kader je posnetek od začetka do konca posnetka (začetni in končni rez) oziroma zajeta slika pri fotografiji

* sekvenca – sklop kadrov, ki prikažejo dogajanje

Postavitev kadra

Subjekt snemanja postavimo v levi ali desni del kadra s pogledom, usmerjenim v smeri praznega prostora v zajeti sliki. Na takšen način gledalcu omogočimo najboljši občutek za prostor videnega. Obraz intervjuvanca je praviloma v osrednji tretjini višine slike. Predvidimo tudi morebitno energičnost subjekta in s tem premikanje po zaslonu, ki se lahko kaže v konstantnem in nepredvidljivem gibanju. V tem primeru nastavimo nekoliko širši kader oziroma vidno sliko. Poskrbimo za primerno ozadje, pri tem pa pazimo, da so predmeti v ozadju posneti v celoti, da bo slika uravnotežena.

3. Snemanje

Snemanje

Pri snemanju upoštevamo sledeča navodila:

– izogibamo se hitrim gibom kamere,

– izogibamo se hitrim menjavam planov (zoom in/zoom out),

– pred in po dogajanju predvidimo vsaj 4-5 sekund ‘rezerve’ posnetka,

– če je mogoče, snemanje ponovimo.

Os snemanja

Pri snemanju posamezne sekvence os snemanja ne sme preseči 180 stopinj. Pred snemanjem si postavimo navidezno os snemanja ter ob premikanju kamere ne smemo preseči kot 180 stopinj, razen če predvidimo, da bomo pri montaži uporabili detajl.

4. Snemalne napake

Pri snemanju se izogibamo sledečim snemalnim napakam:

Napačna postavitev: Obraza morata biti v sredini kadra.

Napačna postavitev: Obraz/pogled bi moral biti usmerjen na drugo stran.

Napačna postavitev: Obraza ne smemo odrezati.

5. Navodila intervjuvancu in trema

Pred snemanjem se z intervjuvancem v sproščenem pogovoru dogovorimo o vsebinah in načinu snemanja. S tem se izognemo nepotrebni tremi intervjuvanca in večkratnim poskusom snemanja. Poskrbimo za natančna navodila:

– intervjuvanca prosimo, da izklopi vse mobilne oziroma ostale naprave, ki bi lahko motile snemanje in povzročale hrup,

– začetek govorjenja naj bo 4-5 sekund po znaku ob začetku snemanja,

– po koncu govorjenja naj počaka še 4-5 sekund brez komentiranja in beganja pogleda,

– pogled naj bo usmerjen v kamero ali tik poleg,

– govori naj razločno, jasno, v celih stavkih.

6. Posnetki za prekrivanje

Posnetki za prekrivanje so posnetki, ki jih uporabimo pri montaži delov pogovora, kjer je bil zvok posnet v celoti na enem mestu. Govor, torej zvok ob primernem govorjenju s premori, zlahka zmontiramo. Zaplete se pri sliki, saj »slike na sliko« ni mogoče montirati, zato reze prekrijemo s posnetki rok, detajlov, pokrajine in povezanih vsebin. Tovrstni posnetki lahko služijo v prispevku tudi kot rdeča nit. Uporabimo jih torej pri krajšanju izjav ter za hitrejšo dinamiko pri daljših izjavah. Dolgi naj bodo med 4 – 6 sekund v prispevku, posnamemo pa seveda daljše.

7. Arhiviranje in dnevnik

Posneti material arhiviramo v strojnih napravah, ki so namenjene shranjevanju večjih količin digitalnih podatkov – NAS sistemi. Vsebino ustrezno selekcioniramo in razdelimo po mapah. Priporočljivo je, da si naredimo lasten sistem urejanja materiala, saj ga tako najhitreje najdemo. Mape lahko označimo po krajih in obvezno pripišemo številko snemanja ter datum. Zelo priporočljivo je, sploh pri večjih projektih, da vodimo dnevnik snemanja, v katerem popišemo vsebino, vsebino ostalih posnetkov, natančne podatke o intervjuvancu/predavatelju in ostale podrobnosti, ki bi nam lahko prišle prav ob izdelavi prispevka.

8. Izdelava podnapisov

Univerza na Primorskem že v osnovi deluje na dvojezičnem področju, s svojim internacionalnim delovanjem pa posega v širši večjezični prostor na področju izobraževanja in raziskovanja. Jezikovne prepreke najbolj enostavno rešujemo s podnapisi, zato smo v okviru projekta InoTez in Službe za podobo Univerze na Primorskem pripravili navodila, s katerimi lahko popolnoma enostavno izdelate podnapise ter jih uporabite v več jezikovnih različicah, tako pri predvajanju videa, kakor tudi ob predvajanju videov na YouTube portalu.

Namestitev programa Aegisub

Aegisub je brezplačna odprtokodna programska oprema, namenjena izdelavi in popravljanju podnapisov. Gre za enostavno, a napredno programsko opremo. Deluje v operacijskih sistemih Windows, OS X in Unix.

Programsko opremo prenesete z naslova http://www.aegisub.org/downloads/ ter sledite navodilom za namestitev. Priporočamo uporabo “portable” verzije, ki jo je potrebno le prenesti in zagnati brez namestitve. Hranimo jo lahko na USB ključku in prosto prenašamo naokoli, kar nam omogoča delo na več računalnikih (služba, dom …)

Izdelava podnapisov

Zaženemo program Aegisub. Ustvarimo delovno datoteko podnapisov: v programu izberemo ukaz “File → Save Subtitles as…“ (Ctrl + Shift + S). Pod ime datoteke vnesemo naslov videa, ki ga podnaslavljamo. Nasvet: v primeru, da je podnapisov več, dodajmo kratico jezika. Končnica “.ass” mora ostati.

V program vnesemo video, ki ga podnaslavljamo, z ukazom “Video → Open Video…“ Če resolucija videa odstopa od prednastavljene resolucije podnapisov, se pojavi okno “Resolution mismatch“. V tem primeru nastavimo resolucijo videa na “Set to video Resolution“.

V programu izklopimo avtomatske funkcije (1), nastavimo opcijo Time (2), pritisnemo tipko “Play” ali tipko “Play, omejeno z rdečim oklepajem” (3), s katero predvajamo le zvok od začetne do končne omejitve podnapisa. Poslušamo zvok videa in v okvirček vnesemo podnapis (4). Z miško določimo na časovnem traku, kjer je izrisan tudi diagram zvoka, začetek prikazovanja podnapisa – rdeča omejitev (5) in konec prikazovanja podnapisa – modra omejitev (6). Z miško se postavimo na konec podnapisa ter pritisnemo Enter. Sedaj je podnapis vnesen.

Podnapis dobi časovne kode v vrstici pod videom, pojavi se nova vrstica (1). Nadaljujemo postopek. V primeru, da je pisava podnapisov bodisa prevelika bodisi premajhna (2), ponovno nastavimo resolucijo. V meniju izberemo “Subtitle → Resample resolution“ ter prilagodimo resolucijo glede na prvi podnapis. Če je pisava podnapisov premajhna, resolucijo sorazmerno pomanjšamo, če pa je prevelika, pa jo povečamo (3).

Izvoz podnapisov

Podnapise izvozimo z ukazom “File → Export“ in potrdimo z ukazom na gumb Export. Vnesemo ime datoteke. Nasvet: zaradi avtomatskega povezovanja podnapisov z videom ob predvajanju priporočamo enako ime podnapisa in video datoteke. V meniju “Vrsta datoteke” izberemo z menija opcijo SubRip (*.srt).

9. Dodatna podpora

Za dodatne informacije, vprašanja, ideje in pripombe glede izdelave podnapisov ali izvedbe delavnice za vašo članico, kontaktirajte Damjana Muhiča v Službi za podobo UP (damjan.muhic@upr.si).