Ustno-žrelni tubus je najpogosteje uporabljan pripomoček za vzdrževanje proste dihalne poti pri pacientu, ki ima že sproščeno dihalno pot, ne zmore pa vzdrževati proste dihalne poti.
Ustno-žrelni tubusi so na voljo v različnih velikostih (za novorojenčke, dojenčke, otroke in odrasle). Pred namestitvijo tubusa je potrebno izbrati tubus ustrezne velikosti. Velikost je ustrezna, ko tubus sega od sekalcev do vogala spodnje čeljustnice. Za odrasle najpogosteje uporabljamo št. 2 (mali), 3 (srednji) in 4 (veliki).
Med vstavljanjem moramo biti pozorni, da ne potisnemo jezika še bolj navzdol, zato je pomembna pravilna izbira velikosti tubusa in pravilna vstavitev tubusa.
Postopek vstavljanja ustno-žrelnega tubusa
• izberemo ustrezno velikost ustno-žrelnega tubusa
• konico tubusa obrnemo proti trdemu nebu,
• nato tubus v ustih zasukamo v drugo smer tako, da v krivino tubusa zajamemo ves jezik.
Pri pacientih, ki imajo (še) prisotne glosofaringealne ali laringealne reflekse, lahko z vstavljanjem ustno-žrelnega tubusa izzovemo laringospazem ali bruhanje s posledično aspiracijo. Iz tega razloga tubus vstavljamo izključno globoko nezavestnim pacientom.
Do zapore vstavljenega ustno-žrelnega tubusa in s tem do zapore dihalne poti pri pacientu z vstavljenim tubusom lahko pride iz naslednjih razlogov:
• del jezika lahko zapre konec tubusa
• ustno-žrelni tubus se lahko usede na valekulo
• poklopec lahko zapre ustno-žrelni tubus.
Iz navedenih razlogov prosta dihalna pot z vstavljenim ustno-žrelnim tubusom ni zavarovana, ampak le vzdrževana. Prosto dihalno pot zavarujemo le z endotrahealnim tubusom.